Slika: Nebesni žuželčni titan v ogromni podzemni jami

Prizor se odvija v neverjetno obsežni podzemni jami, podzemnem svetu, tako ogromnem, da se zdi, kot da ga ni izklesala zemlja ali čas, temveč gravitacija pozabljenih bogov. Tema dvorane se neskončno umika v vse smeri, njeno strmo navpično velikost pa poudarja rahel lesk oddaljenih mineralnih odsevov vzdolž sten jame. Nebesni prah visi v zraku kot lebdeče galaksije in se nežno lesketa v praznini nad glavo. V središču jame leži mirno, zrcalno jezero, ki se razteza od ene senčne stene do druge, njegova površina pa je steklena in nemotena, razen počasnih valov, ki izhajajo iz prisotnosti nečesa kolosalnega zgoraj.

Na tej brezmejni kulisi stoji na robu vode osamljen bojevnik – majhen, temen in ostro obrisan v šibkem siju, ki se odbija od jezera. Oblečen v oklep in z dvema katanama podobnima reziloma, je bojevnik le silhueta v primerjavi z nebeškim titanom, ki se dviga nad njim. Njegova drža je trdna, skoraj spoštljiva, kot da bi razumel nedoumljivo velikost tega, kar lebdi pred njim, a se noče vdati.

Prostranem zračnem prostoru jame lebdi kolosalno bitje, podobno žuželki – bitje, ki je manj podobno živemu bitju in bolj kozmičnemu arhetipu. Njegovo telo je podolgovato, elegantno in prosojno, zoženo v številne vitice in insektoidne okončine, ki lebdijo navzdol kot zvezdnati trakovi. Krila bitja – široka, žilasta in oblikovana kot krila ogromnega molja ali nebeškega kačjega pastirja – se raztezajo navzven z monumentalnim razponom, njihove površine pa so prepredene z bleščečimi pikami, ki spominjajo na ozvezdja. Skozi tanko membrano vsakega krila se lesketajo in lebdijo pikice zvezdne svetlobe, kar daje vtis, da titan vsebuje samo nočno nebo.

Trup bitja od znotraj rahlo žari, osvetljen z vrtinčastimi kroglami, ki so videti kot miniaturni planeti, ki lebdijo v tekočem gibanju pod njegovo površino. Te svetleče krogle nežno utripajo, vsaka kroži ali lebdi v prosojnem telesu titana, kot da bi bitje služilo kot posoda za kozmične sile, starejše od jame, starejše od samega sveta.

Najbolj presenetljiva značilnost pa je njena glava: popolnoma izklesana človeška lobanja, okronana z dvema masivnima, ukrivljenima rogovoma, ki se dvigata navzgor in spominjata na starodavno demonsko ikonografijo. Lobanja izžareva bledo zlato svetlobo, njene prazne očesne jamice pa rahlo svetijo, kot da bi skoznje kukala neka nevidna inteligenca. Kljub temu, da je skeletna, ima njen obraz srhljiv izraz – nadnaravno spokojnost, pomešano z implicitno grožnjo.

Titan brez napora lebdi nad jezerom, njegova krila mahajo tako subtilno, da v jamskem zraku povzročijo le rahel tresljaj. Njegova sama velikost zasenči bojevnika spodaj; že njegovi najnižji udi visijo več deset metrov nad njegovo glavo. Vendar pa kompozicija prizora nakazuje soočenje, ki ga je določila usoda: smrtni tujec stoji pred kozmičnim bitjem, pri čemer vsak priznava prisotnost drugega čez neizmerljiv prepad obsega in moči.

Vse na sliki – od osupljive ogromnosti jame do nebeškega sijaja bitja – krepi eno samo temo: srečanje končnega in neskončnega. Bojevnik je droben, a nepopustljiv. Titan je ogromen, a buden. In sama jama postane tiha priča trenutka, ki visi med nepomembnostjo in večnostjo.

Slika je povezana z: Elden Ring: Astel, Stars of Darkness (Yelough Axis Tunnel) Boss Fight