Slika: Tradicionalna notranjost pivovarne

Notranjost pivovarne žari s toplino, ki presega zgolj svetlobo in ustvarja vzdušje, ki je tako o dediščini kot o varjenju piva. Težki leseni tramovi se ločijo čez strop, njihovi grobo obrezani tramovi so potemneli od starosti in dima ter podpirajo konstrukcijo s tiho trdnostjo, ki govori o stoletjih uporabe. Viseče svetilke mečejo mehke bazene zlate svetlobe, njihovi medeninasti senčniki odbijajo bliske ognjene svetlobe, sence, ki jih puščajo za seboj, pa prispevajo k občutku intimnosti in globine. Ob tem bogatem ozadju osrednji del prostora dominira v ospredju: masiven bakren kotel za pivo, njegova ukrivljena površina je spolirana do sijaja, ki lovi vsak utrip plamenov kurišča pod njim. Kotel stoji na kamnitem ognjišču, ogenj v njem močno gori, njegov oranžni sijaj pa izžareva tiho intenzivnost, ki spominja na prvinsko združitev plamena in kovine v procesu varjenja piva.

Na levi in desni se pivovarna razkrije v še večjih podrobnostih. V šibki svetlobi stojijo dodatne posode – tukaj drozgovalnik, tam cedilnik – vsaka oblikovana po uporabnosti, a prežeta s patino starosti in uporabe. To niso sodobni stroji, elegantni in sterilni, temveč živa orodja tradicije, zaznamovana z rokami tistih, ki so z njimi varili pivo že nešteto sezon. Leseni sodi, vsak edinstven po subtilnosti zrna in dolžine, so razporejeni v ličnih vrstah po tleh, njihove ukrivljene oblike pa se v šibki svetlobi nežno svetijo. Nekateri počivajo v grozdih, morda pred kratkim napolnjeni in zapečateni za staranje, drugi pa nosijo rahle sledi krede ali noža, ki spominjajo na njihovo vsebino in njihovo mesto v skrbnem pivovarjevem ciklu. Njihova prisotnost vzbuja potrpežljivost, ki je potrebna v tej obrti: počasen minevajoči čas, tiha alkimija kvasa in lesa.

Zadnja stena krasi velik opečnat kamin, katerega plameni prasketajo in plešejo z isto energijo, ki je nekoč ogrevala srednjeveške dvorane. Nad njim se razteza mezanin, lesena ograja pa je okrašena s svežimi hmeljskimi stroki. Živahna zelena barva se spušča navzdol, kar je presenetljiv kontrast s temnejšimi lesenimi storži, njihovi storži pa še vedno dišeči po oljih, ki bodo kmalu našla pot v pivo spodaj. Izbira za takšno predstavitev hmelja ni zgolj dekoracija, temveč izjava o identiteti – to pivovarno zaznamuje spoštovanje do surovin, do živih rastlin, ki nosijo grenko, aromatično magijo, ki je bistvena za pivo. Zdi se, da njihova prisotnost prežema sam zrak, in čeprav gledalec ne more neposredno zavohati, domišljija napolni prostor z opojno mešanico sladkega slada, tlečega lesa in zemeljskega, smolnatega vonja žlahtnega hmelja.

Ob robovih sobe podrobnosti šepetajo zgodbe o kontinuiteti in skrbi. Majhno okno prepušča kanček blede dnevne svetlobe, ki vse v notranjosti spominja na zunanji svet, čeprav se zdi, da se čas tukaj upogiba in upočasnjuje. Lesene lestve, orodje in sodi so naslonjeni na stene, vsak predmet je uporabno, a hkrati izdelan z roko mojstra. Rahle sledi obrabe na talnih deskah razkrivajo, kje so stale generacije pivovarjev, mešale, okušale, dvigovale in skrbele za ogenj. To je prostor, ki diha z zgodovino, a ostaja živ v sedanjosti, vsaka njegova površina pa je prežeta s spominom na varjeno in deljeno pivo.

Vzdušje ni le obrtniško, temveč tudi svetišče. Ta prostor, odet v les, opeko in baker, se zdi tako ognjišče kulture kot delovni prostor. Vstopiti vanj pomeni vstopiti v tradicijo, biti priča rodovniški liniji pivovarstva, ki povezuje kmeta in pivovarja, zemljo in pivca, preteklost in sedanjost. Tukaj, v plesu ognjene svetlobe po polirani kovini in starodavnem lesu, je ujeto brezčasno bistvo pivovarstva – ne le kot proces, temveč kot umetnost, ki jo ohranjajo predanost, potrpežljivost in ponos.

Slika je povezana z: Hmelj v pivarstvu: Viking